KAZALO 1. UVOD 1 2. KRATEK POVZETEK ČLANKA 2 3. ANALIZA ČLANKA 3 3.1. AVTORJI 3 3.2. REVIJA MIT SLOAN MANAGEMENT REVIEW 4 3.3. GLAVNO RAZISKOVALNO VPRAŠANJE, NAMENI IN CILJI ČLANKA 5 3.4. ANALIZA METODE 7 3.5. ANALIZA REZULTATOV 7 4. VREDNOTENJE 8 4.1. KRITIČNA PRESOJA 8 4.2. PRIMERJAVA S SORODNIM ZNANSTVENIM ČLANKOM 9 4.3. PRAKTIČNI PRIMERI 10 5. SKLEP 11 6. VIRI: 12

1. UVOD
Seminarska naloga temelji na raziskavi članka The Age of Consumer-Innovators katerega avtorji so Eric von Hippel, Susumu Ogawa in Jeroen P.J. De Jong. Članek predstavlja potrošnike inovatorje, kdo to so in kaj je njihova vloga. Avtorji razkrivajo njihove kjučne lastnosti in dajejo podjetjem na znanje, da so le-ti izjemnega pomena pri ustvarjanju inovativnih potrošniških izdelkov. V članku s pomočjo znanstvenih raziskav analizirajo, koliko potrošnikov, starejših od 18 let je tudi inovatorjev. Gre torej za preučevanje ljudi, ki so primarno potrošniki, ker pa trg ne ponuja produkta, ki bi ustrezal njihovim potrebam, ga posledično ustvarijo sami. V seminarski nalogi želim ugotoviti, kako pomembni so potrošniki inovatorji za družbo in podjetja. Ali so njihove inovacije vir za uspešna podjetja in kako se sama podjetja oziroma večje korporacijo obnašajo do njih. Ugotavljala bom tudi, kakšni so razlogi, ki spodbudijo potrošnike k ustvarjanju novih izdelkov in če to počnejo zgolj za sebe ali so njivovi nameni usmerjeni višje. S primerjanjem in analizo dodatne literature bom poiskusila prikazati praktične primere podjetji, ki podpirajo potrošnike-inovatorje in jim dajejo možnost za razvoj njihovega produkta ali storitve.
V kratkem povzetku bom opisala ključne ugotovitve podane v članku, nato pa nadaljevala z analizo članka. Tu nameravam sprva na kratko predstavititi avtorje in znanstveno revijo MIT Sloan Management review v nadaljevanju pa tudi podrobno analizirati članek in njegove rezultate. Sledi vrednotenje članka, kjer bom podala svojo kritično presojo in primerjala dani članek z primerljivim znanstvenim člankom . Prikazala bom tudi nekaj praktičnih primerov, ki se navezujejo na celotno vsebino. Zaključila bom s sklepom, kjer bom povzela celotno seminarsko nalogo in podala ključne ugotovitve.

2. KRATEK POVZETEK ČLANKA
Članek poroča o velikem obsegu in področju inovacij potrošnikov. Potrošniki inovatorji so temelj za nove izdelke. Vsak potrošnik, ki ima dovolj znanja in tehničnih sposobnosti, se bo lotil izdelave produkta, ki bo zadovoljil njegovo potrebo in, ki ga trg še ne ponuja. V članku je predstavljena raziskava, ki kaže, da je največ potrošnikov inovatorjev tistih oseb, ki imajo diplomo, magisterij ali doktorat, torej so visoko izobraženi, tehnično usposobljeni ter po večini moškega spola. Potrošniki se lahko sami odločijo ali bodo svoje inovacijske izdelke razširili med uporabniki, ali jih bodo uporabljali zgolj zase. Raziskave kažejo, da zelo malo potrošnikov inovatorjev dejansko zaščiti svoje inovacije s patentom. Prav tako jih malo deli svoje inovacijske modele, naprimer z objavo na spletu. Mnogi potrošniki imajo danes premalo spodbude, da bi aktivno delili svoje inovacije ali pa se bojijo, da jih drugi potrošniki ne bodo sprejeli oziroma jih ne bi zanimale. Največ inovativnih izdelkov potrošnikov je namenjenih izključno za njihove potrebe. Nekatere potrošniške inovacije pa imajo večji potencial. Od kar obstajao spletne strani, kjer so objavljeni številni modeli potrošnikov inovatorjev, lahko potrošniki ne le, da ustvarijo nek inovativni izdelek, ampak imajo možnost, da že obstoječega modificirajo, spremenijo, izboljšajo. Torej bolj kot potrošniki delajo na tem, da delijo svoje inovacije, bolj to privlači proizvajalce, ki lahko potrošniku dejansko omogočijo komercializacijo izdelka in proizvodnjo linijo. Za same proizvajalce pa so potrošniki inovatorji najboljši vir za ustvarjanje novih potencialnih izdelkov. Podjetja, ki delujejo na tej ravni so po večini zelo uspešna, saj potrošniki inovatorji oziroma vodilni uporabniki razvijejo izdelek zaradi potrebe po njem in dajejo s tem podjetjem večji potencial kakor pa izdelki, ki se razvijajo zgolj zaradi komercializacije.

3. ANALIZA ČLANKA 4.1. AVTORJI
Eric Von Hippel rojen 27.8.1941 je ekonomist in profesor na MIT Sloan School of Management, kjer poučuje Management, Managment inovacij in Sistemski inženiring. Dodiplomski študij je obiskoval na Harvardu, kjer je diplomiral iz ekonomije. Po krajšem vmesnem iskanju želenega področja študiranja se je odločil za nadaljevnaje na MIT Sloan School of Management, kjer je zaključil magistrski študij iz strojništva. Nato je imel cilj ustvariti svoje podjetje in tako začel delati v pri management consultant McKinsey and Co. Na koncu pa je doštudiral na Carnegie Mellon University, kjer je leta 1974 doktoriral iz Inovacij. V kasnejših letih je naredil še dva doktorata in sicer leta 2004 na Ludwig-Maximillians Universität München in 2007 na Copenhagen Business School. Najbolj je znan po svojem delu, razvijanje koncepta inovativnosti uporabnika. Ideja koncepta je, da proizvajalci niso več glavni inovatorji, temveč to postanejo uporabniki in potrošniki. Eric von Hippel je eden izmed prvih, ki je zaznal ta trend in se ga namenil raziskati. Produkti, ki jih razvijajo proizvajalci so namenjeni širokemu spektru ljudi in zadovoljujejo različne potrebe. Ko pa določen uporabnik začuti potrebo po izdelku, ki je še večina uporabnikov ni, si prilagodi izdelek tako,da njemu ustreza, ter upa, da bo njegov »feed back« vplival na to, da bodo proizvajalci izdelek masovno prilagodili. Ta postopek se imenuje »free revealing«. V skladu z razložitvijo tega pojava je leta 1986 predstavil pojem »lead user«. To so posamezniki, ki so vrhunski in pomembni za tržne trende, saj bo veliko njihovih novih idej podlaga za komercialno pomembne izdelke.
V svoji zadnji izdani knjigi, Democratizing Innovation (MIT Press, April 2005) piše, da je inovacija postala demokratizirana, kar pomeni da so uporabniki vedno bolj sposobni razvijati sebi prilagojene izdelke. Tudi raziskave kažejo, da so mnogi izmed najbolj pomembnih inovativnih izdelkov razviti s strani uporabnikov in ne proizvajalcev. V knjigi tudi poudarja, da se preveč podjetji osredotoča na tradicionalni model, ki je proizvodnjo usmerjen, raje kakor na uporabniško usmerjen model, ki postaja vedno močnejši. Navaja tudi, da morajo podjetja bolj pozorno spremljati kaj počnejo vodilni uporabniki, kot da ponesreči odkrivajo svoje inovacije.

Susumu Ogawa je profesor marketinga na Graduate School of Business Administration, Kobe University. Doktoriral je iz Managementa na Massachusetts Institute of Technology. Specializiran je na področju marketinga in področju neformalnega izmenjavanja informacij med kupci in prodajalci. Njegovo zanimanje pa se nanaša na Poslovni inovativni model, kar je tudi razvidno iz njegovih raziskavah.
Susumu Ogawa je avtor oziroma so-avtor mnogih raziskav. Ena izmed teh je Reducing the Risk of New Product Development, ki je bila objavljena leta 2006 v reviji MIT Sloan Management Review, katere so-avtor je Piller, Frank T. Raziskava predstavlja smernice za zmanjšanje tveganja razvoja novega izdelka. Alternative, ki jih neka podjetja izvajala tako, da vključujejo svoje stranke v inovacijski proces in kako jih zaprosijo obveze, da bodo kupile njihov izdelek še predno se začne kakršna koli proizvodnja in razvoj. Navaja tudi, da je razvoj izdelkov, tako kot katerakoli druga naloga menedžmenta, zelo pomembna in zahteva pomembne odločitve glede kompromisov. 5 let kasneje pa je Susumu Ogawa so-ustvarjal članek, ki ga opredeljujemo v seminarski nalogi.
Jeroen de Jong je docent na oddelku za Strateški management in Podjetništvo na Erasmus University Rotterdam. Doktoriral je iz Oragnizacijskega Vedenja na University of Amsterdam. Njegove znanstvene raziskave se nanašajo na tri področja. (1) Individuals’ entrepreneurial and innovative behaviors, intrapreneurship; (2) Measurement of user innovation, and how user innovations diffuse via entrepreneurship, knowledge transfer and peer-to-peer sharing; (3) Innovation in small- and medium-sized enterprises, including high tech SMEs, innovation collaboration and geography(Scholar Universe). 4.2. REVIJA MIT SLOAN MANAGEMENT REVIEW
Revija je managerski dnevnik in tudi spletna stran, ki je objavlena na MIT Sloan School of Management. Poslanstvo revije je, da vodi skupno izmenjavanje znanja med misleci, profesorji in managerji o prihodnjih spremembah v managerski praksi, ki bo spremenila kako ljudje inovirajo in vodijo. MIT Sloan Management Review primarno zbira vsebine na dva načina. Prvič kakor neodvisne raziskave in ideje svetovnih vodilnih mislecev. Že od leta 1959 je bil MIT Sloan Management Review forum za inovatorje poslovnih upravljanj po celem svetu, da predstavljajo svoje ideje in raziskave. Revija tesno sodeluje z avtorji tako da zagotovijo, da so njihovi članki ustrezni in pripomorejo k učenju ter ponujanju resničnih rešitev managerjem. Drugi način zbiranja vsebine pa je Inkubator idej, ki je dejansko skupni prostor na spletni strani, ki zajemaja mišlenje, poročanje in znanstvene raziskave o upravljanju posledic pomembnejše spremembe poslovnega okolja.

Pomagajo managerjem pri odrkivanju priložnosti in nevarnosti, saj jim poudarjajo glavne spremembe v konkurenčnem okolju. Inkubator idej ima revija razdeljen na tri področja, ta so: Trajnostni razvoj in inovacije, Novo inteligentno podjetništvo in Socialna podjetja. 4.3. GLAVNO RAZISKOVALNO VPRAŠANJE, NAMENI IN CILJI ČLANKA
Glavno raziskovalno vprašanje je, kakšna je vloga potrošnikov pri inovacijah izdelkov? Dober primer, ki ga je von Hippel navedel vnekem itervjuju, temelji na zgodovini gorskih koles. Gorska kolesa je dejansko izumila skupina otrok, ki so svoja kolesa vzeli na vrh gore in se nato spustili po njej. Ko so se jim kolesa pokvarila, so si začeli sestavljati bolj trpežna kolesa s tem, da so jim dodali zavore motornih koles, ki so bolj ustrezala grobemu terenu. Ko so sestavili osnovno kolo so nato mnogi uporabniki nadaljevali z modificiranjem in izboljševanjem gorskega kolesa. Torej dejansko so bili ti uporabniki tisti, ki so proizvedli gorsko kolo ne pa proizvajalci. Danes je veliko lažje ustvarjati inovativne izdelke, saj imamo na voljo brezplačne programe CAD (computer-aided design) kot na primer Google SketchUP, ki nam olajšajo izdelavo modela. Prav tako sama proizvodnja modela ni več tako zahtevna, saj obstajajo podjetja, ki naš CAD model spremenijo v dejanske izdelke. Primer, da si izrišemo logo, ki ga želimo dati na verižice in ga nesemo v podjetje, kjer režejo plastiko in ti tako naredijo svoj inovativni obesek.
Ne samo, da danes lahko potrošniki lažje ustvarjajo svoje izdelke ampak jih imajo tudi možnost sami s komercializirati. Danes obstajao podjetja, ki jih lahko potrošniki najamejo za proizvodnjo svojega izdelka . Ta podjetja prav tako sprejmejo naročila strank, plačilo in odpošljejo izdelek. To je izredno dobra novica za potrošnike inovatorje, saj dejansko ne rabijo pustiti svoje službe, da bi postali podjetniki in s komercialiirali svoj izdelek. Podjetja so zaradi tega primorana preoblikovati svoje sisteme za proizvodnjo izdelkov tako, da bodo njihovi izdelki bolj učinkovito sprejeti, kot od uporabnika prototip. Ključno za podjetja je, da se naučijo prepoznati obetavni inovativni izdelek, ki vzbuja pozornost med skupino potrošnikov. Za lažje prepoznavanje le-tega se lahko osredotočijo na uporabnike, kateri razvijajo bolj obetavne novosti kakor pa povprečni uporabniki.
Te imenujemo Vodilni uporabniki (ang. Lead users): Pojem sem na kratko že omenila pri predstavitvi avtorja Erica von Hippla. Vodilni uporabniki so tisti, ki so pred večino glavnih uporabnikov in imajo s spoštovanjem do pomembnih tržnih trendov, visoko potrebo in samopobudo po inoviranju.
Obstajajo načini za iskanje in prepoznavanje vodilnih uporabnikov. Gradivo za usposabljanje pa si lahko podjetja brezplačno prenesejo preko spleta. Obstajajo tudi drugi načini iskanja vodilnih uporabnikov. Podjetja lahko ustvarijo ali pa obiskujejo spletne strani potrošniških skupnosti oziroma organizirajo tekmovanje v inovacijah in tako morda privabijo potrošnike, ki se sicer nebi nikoli odkočili za tovrsten podvig.
Dolgo je veljalo, da podjetja proizvajajo izdelke, potrošniki pa so zgolj prejemniki le-teh. Tradicionalni model se je po mnogih raziskavah izkazal za pomankljivega.
Glavni namen članka je predstaviti pomen nove paradigme, kjer imajo potrošniki osrednjo in zelo aktivno vlogo. Avtorji nas popeljejo čez vse tri faze paradigme, kjer vsako posebej nazorno opišejo in predstavijo z nekaj praktičnimi primeri.
Nova paradigma inovacij , ki je ključen del članka, predstavlja potrošnike same, kot glavni vir inovacij. Razdeljena je na tri faze. V prvi fazi je značilno, da so začetni trgi za proizvode in storitve z novimi funkcijami zelo majhni in negotovi. Proizvajalci in podjetja se bojijo tveganja, ker so stroški razvijanja potrošniških dobrin visoki in zahtevajo velika vlaganja v R&R. Če proizvajalci želijo pokriti stroške, morajo doseči visoko prodajo izdelka, za katerega pa ne vedo ali bo pozitivno sprejet med uporabniki. Posledica tega je, da morajo biti potrošniki inovatorji tisti, ki prvi ugotovijo ali bo produkt zanimiv za ostale uporabnike, šele nato pristopijo proizvajalci. Druga faza predstavlja, kako imajo nekatere potrošniške novosti večji potencial od večine, ki ponavadi zadovoljujejo le potrebo ustvarjalca. Od kar je večina modelov inovativnih produktov brezplačno dostopna, ponavadi preko skupnosti na spletu ali drugih skupnostih, jih lahko uporabniki preizkušajo in izbolšujejo. Tako, da dejansko potrošniki ne samo, da proizvajajo nove produkte, temveč tudi izvajajo tržno raziskavo za proizvajalce. Tretja in zadnja faza pa se nanaša na podjetja, ki proizvajajo produkte in se odločajo, če je tveganje za proizvodnjo dovolj nizko, da jo izvedejo. Začne se tako,da sprva k potrošnikom inovatorjem pristopijo manjša podjetja, ki vidijo potencial v njihovih izdelkih, šele nato velike korporacije zaznajo priložnost uveljavljanja izdelka na trgu. Cilj članka je, da se podjetja zavedejo kako pomembni so potrošniki inovatorji. Avtorji želijo, da naj podjetja uporabnike podpirajo in jim pripisujejo zašlužke za inovativne izdeleke. Prav tako spodbujajo podjetja k prizadevanju po ugotovitvah kaj uporabniki želijo v zameno za njihovo inovacijo. Podjetja naj ustvarijo spletne strani, kjer bodo uporabniki lahko modificirali njihove proizvode in skupaj proizvajali boljše. 4.4. ANALIZA METODE
Članek The Age of the Consumer – Innovator temelji na nacionalnih raziskavah potrošnikov inovatorjev. Avtorji so izvedli tri prve študije o potrošnikovih inovativnih izdelkih. V vzorec so vzeli državljane ZDA, Velike Britanije in Japonske, ki so stari osemnajst let ali več. Prva raziskava je bila opravljena v Veliki Britaniji s pomočjo računalniško podprtega telefonskega anketiranja. Vključevala je reprezentativne nacionalne vzorce 1,173 vprašanih britanskih potrošnikov, starosti osemnajst let ali več. Raziskavo so nato ponovili na Japoskem z vzorcem 2,000 vprašanih in v ZDA z vzorcem 1,992 vprašanih.
Kot rezultat te raziskave so avtorji ugotovili, da potrošniki igrajo izredno pomembno vlogo pri ustvarjanju inovacijskih izdelkov. 4.5. ANALIZA REZULTATOV
Predstavila bom podrobne rezultate na podlagi že prej omenjenih študijah o potrošnikovih inovativnih izdelki, na primerih Velike Britanije, ZDA in Japonske. Avtorji so z raziskavami na podlagi vzetih vzorcev, ki sem jih navedla pri ANALIZI METODE prišli do naslednjih zaključkov:
V Veliki Britaniji je 6,1% potrošnikov, ki so stari osemnajst let ali več, v ZDA 5,2% in na Japonskem 3,7%. Te rezultati so nato razdeljeni še na tri deleže, kateri predstavljajo potrošnike, ki ustvarjajo izdelke , potrošnike ki modificirajo izdelke in potrošnike, ki počno oboje skupaj. Rezultati so pokazali, da največji delež predstavljajo potrošniki, ki modificirajo izdelke in sicer kar najvišji 4,5% v Veliki Britaniji.
Povprečni letni izdatki potrošnika za inoviranje, ki vključujejo čas in lastne prihranke v VB letno znašajo 1,801$ nekoliko nižji pa so v ZDA 1,725$ in Japonskem 1,479$. Ocenjeni celotni odhodki potrošnikov inovatorjev na potrošniški izdelek na leto pa so v VB $5,2 miljarde, ZDA $20,2 miljarde in Japonska $5,8 miljarde.
Ocenjeni izdatki podjetji za R&R potrošniškega produkta na leto so ekstremno visoki v ZDA, kar $62 miljard, sledi Japonska z $43,4 miljardami in nazadnje VB, katere izdatki znašajo zgolj $3,6 miljard.
Izdatki potrošnikov inovatorjev izraženi kot procenti odhodkov R&R podjetji za potrošniške produkte znašajo 144% v VB, 33% v ZDA in na Japonskem 13%.
Avtorji so tudi raziskali kdo so potrošniki inovatorji. Razdelili so jih na tri skupine. Visoko izobraženi z diplomo, magisterijem ali doktoratom. V VB je 8,7% takšnih potrošnikov, v ZDA 8,9% in na Japonskem 3,7%. Tehnično usposobljeni katerih je največ v VB 12%, v ZDA 8% in na Japonskem 4,2%. In nazadnje moški kjer ima zopet VB najvišji delež 8,6%, ZDA 5,9% in Japonska 4,9%. Ko ima posamezni državljan vse tri lastnosti je verjetnost, da bo inoviral v VB 260% višja, v ZDA 210% višja in na Japonskem 140% višja.
Kot vidimo rezultati raziskav kažejo, da v vseh treh državah na miljone prebivalcev ustvarja in modificira produkte tako, da bi ustrezali njihovim potrebam. Prav tako vidimo, da delež populacije, ki izdeluje izdelke za svojo rabo varira med državami. Razvidno je tudi, da državljani preučevanih držav zapravijo podobne vsote denarja in časa za svoje inovacije ter, da so tudi njihovi povprečni gospodinjski prihodki podobni. Verjetno, če bi primerjali države z manjšimi gospodinskimi prihodki, bi to prav tako vplivalo na manjšo porabo denarja za inovacije. Relativni pomen demografskih značilnosti prav tako varirajo med državami. V VB predstavlja največjo verjetnost, da bo potrošnik inoviral, njegova tehnična izobraženost, v ZDA stopnja izobrazbe in na Japonskem spol. 4. VREDNOTENJE 5.6. KRITIČNA PRESOJA
Članek je predstavljen izredno sistematično. Všeč mi je, ker avtorji na začetku članka sprva predstavijo raziskave, ki so jih naredili na določeni populaciji in šele nato nadaljujejo z razlaganjem teorije nove paradigme, ki je glavnina članka. Zdi se mi, da so na ta način bolje pribljižali razumevanje teorije bralcu. Vsebina je zanimiva in lahko berljiva. Avtorji za vsako razlago teorije navedejo tudi praktični primer, ki pripomore bralcu pri boljšem razumevanju. Všeč mi je tudi, kako po razlagi teorije sledi vsebina, ki dejansko navede posledice za vse vklučujoče v teoriji torej, kako teorija na njih vpliva. Popolnoma se strinjam z novo paradigmo, ki daje dejansko pobudo potrošnikom inovatorjem, da inovirajo. Prav tako meni, da spodbujajo podjetja, da naj dajejo priložnosti uporabnikom za sodelovanje saj bodo konec koncu sama imela največ od tega. Mislm pa, da je večina podjetji še vedno skeptičnih glede same paradigme, saj so še vedno bolj usmerjeni v interno inoviranje.

Podjetja se verjetno bojijo neuspeha pri komercializaciji izdelka potrošnika inovatorja ravno zato se mi zdi ta članek tako dober, ker jim lahko osvetli celotno zadevo in jih privede do prepričanja. Avtorji so naredili izredno delo in upam, da se bo obrestovalo v poslovnemn svetu. Že glede na to, koliko je vodilni avtor Eric von Hippel prispeval s svojimi različnimi raziskavami, prispevki in knjigami na temo potrošnikov inovatorjev, mislim, da so njegove ugotovitve realne in tudi zagotovo izvedljive. Tudi na koncu članka mi je fascinanto, kako dejansko poziva podjetja kako naj se vedejo do potrošnikov inovatorjev in česa naj si ne dovolijo početi. 5.7. PRIMERJAVA S SORODNIM ZNANSTVENIM ČLANKOM
V nadaljevanju bom primerjala sorodni znastveni članek, ki ima podobno vsebino oziroma se nanaša na del vsebine podane v obravnavanem članku.
Primerjani članek: Tsinopoulos, Christos; Al-Zu'bi, Zu'bi. (2012)
Clockspeed effectiveness of lead users and product experts
Glavni namen članka je raziskati vpliv sodelovanja z vodilnimi uporabniki(ang. Lead users) in strokovnjaki za produkte(ang. Product experts). Vodilni uporabniki, kakor sem že opisala v prejšnjem poglavju, so uporabniki, ki izkusijo potrebo po javnosti še ne znani in zato inovirajo, da najdejo rešitev za potrebo. Strokovnjaki za produkte pa so zunanji sodelavci, ki izdelujejo nove produkte z namenom, da bi jih podjetja s komercializirala.
Članek raziskuje kateri od zgoraj navedenih imajo večji vpliv na hitrost proizvodnje novega produkta. Na podlagi anketnih podatko 421 evropskih proizvajalcev so ugotovili, da imajo tako vodilni uporabniki, kot strokovnjaki za izdelke pozitivni statistični vpliv na hitrost razvoja novih izdelkov. Prav tako je vidno, da s sodelovanjem z vodilnimi uporabniki vodi do večje hitrosti razvoja novega produkta kot s strokovnjaki za produkte. Vodilni uporabniki imajo po raziskavi tudi boljši vpliv na hitrost razvoja novega izdelka. V članku je podana tudi študija na podlagi uporabe zaznavnih ukrepov, kjer avtorja navajata, da je bilo sicer sprejetih več ukrepov za zmanjšanje tveganja za sistematično pristranskost, vendar njenega učinka ni mogoče odpraviti. Rezultati študije imajo dve glavni posledici za proizvajalce. Prva je, da bo sodelovanje z vodilnimi uporabniki in strokovnjaki za produkte med procesom razvoja novega produkta pomagalo izboljšati hitrost razvoja in s tem tudi hitrost trga. Drugič pa bo sodelovanje z vodilnimi uporabniki imel večji vpliv, če bo zadeva potekala neformalno, saj drugače lahko izgubijo svojo inovativno naravo.
Članek je usmerjen k istemu načinu razmišljanja kot obravnavani. V obravnavanem članku avtorji ravno tako poudarjajo vlogo vodilnih uporabniko, medtem ko so v tem članku avtorji dejansko naredili analizo in pokazali, da je njihov vpliv dejansko večji od vpliva strokovnjakov za produkte. 5.8. PRAKTIČNI PRIMERI
Thingiverse je spletna stran, ki je tudi omenjena v obravnavanem članku. Namen spletne strani je, da posamezniki lahko delijo svoje digitalne modele z vsem svetom. Ker danes obstajajo naprave, ki nam omogočajo od lasersko rezanje, 3D printanje, CNC stroji in tudi avtomatsko rezanje papirja in cena za njihovo uporabo iz dneva v dan pada nam thingiverse ponuja komplementarno storite. Če želimo svoj model naprimer izrezati z laserjem moramo izdelovalcu ki reže plastiko predložiti model v digitalni obliki. Thingiverse ustvarja skupnost ljudi, ki ustvarjajo in delijo modele tako, da imajo vsi koristi od njih.
Lego ima že dolgo tradicijo inocvacij, da si jih njihovi uporabniki lahko delijo z njimi in med sabo. Te dejavnosti so v času interneta postale veliko lažje za izvajanje. Managerji Lega so spoznali, da je nekaj idej njihovih odraslih oboževalcev zanimivih za ciljni trg, ki so otroci. Leta 2005 je Lego ustvaril Ambassador Program, ki je omogočil hitro in neposredno povezavo med podjetjem in oboževalci. Ta program je Lego Group ponudil priložnost da zaznajo nove ideje, tehnologije in poslovna partnerstva. Management je dejansko ovidel, da ni nujno, da se razvijanja idej dogajajo le v notranjosti podjetja. Dejansko je podjetje našlo nov način razširitve ne da bi pri tem zvišal dolgoročne stroške. Odraslim oboževalcem pa se je tako ponudila priložnost, da vplivajo na poslovne odločitve in spodbujajo podjetje k ustvarjanju novih izdelkov namenjenih najstnikom in otrokom. Lego se je tudi odločil, da bo podprl podjetja, ki proizvajajo njim podobne izdelke.
Lego je bil leta 2009 del natečaja MoonBots, ki ga je organiziral še z nekaj večjimi podjetji: The X PRIZE Foundation, Google Inc., National Instruments, in Wired’s GeekDad. Tekmovanje je izzvalo manjše skupine otrok in odraslih, da z modelirajo, s programirajo in izdelajo robote, ki stimulirano opravljajo lunarne naloge. Tekmovanje spodbuja udeležence k uporabi brezplačnih programskih orodji, kot so: Google’s SketchUp, LEGO’s Digital Designer, National Instruments LabVIEW in Google’s YouTube platform.

Imam idejo je portal, ki je del JAPTI(Javna agencija Republike Slovenije za podjetništvo in tuje investicije). Razvili so ga leta 2008 in njegov namen je usmerjati in povezovati vse akterje inovacijskega okolja ter uporabnikov. Vizija portala je bilo ustvariti za podjetja odprte inovativne družbe, ki jim bodo pripomogle ostati konkurenčni in da jim bodo zmanjšali čas trženja novih proizvodov in storitev. Portal omogoča prenašanje in uborabo novih znanj in s tem dajejo priložnost tradicionalnim podjetjem, da se povežejo z inovativnimi. 5. SKLEP
Danšnje razmere na trgu so zaradi krize zalo negativne. Veliko podjetji je prisiljeno k zniževanju stroškov in krčenju proizvodnje. Potrebujejo spremembe, ki bodo zopet dvignile prodajo. Usmerjanje svojega delovanja k sodelovanju s potrošniki je eden izmed načinov, ki lahko pripomore k boljšemu delovanju.
Vodilni uporabniki so tisti na katere se morajo podjetja osredotočati. Svoje poslovanje morajo strukturirati tako, da stremijio k iskanju omenjenih. Z učenjem kako jih prepoznavati in vpeljevanjem teh tehnik v poslovanje. Potrošniki inovatorji so glavni vir uspešnega inovativnega izdelka, zato ni nikoli preveč pozornosti namenjene njim.
Vse bolj postajajo podjetja odprta za potrošnike inovatorje, saj vedno več raziskav kaže na to kako pozitivni so njihovi vplivi in celo boljši od strokovnjakov za izdelke. Z vpeljevanjem skupnosti uporabnikov v podjetje zagotovo privede do višje uspešnosti podjetja. Delovanje postane bolj aktivno in informacije o izdelkih potujejo med uporabniki, ki lahko kot posledico ustvarijo ali pa preoblikujejo izdelek v bolj uporabnega.
Potrošniki inovatorji so torej ključna populacija, ki naj bi jo podjetja preučevala in iz nje izluščila najbolj potencialne potrošnike inovatorje oziroma vodilne uporabnike.

6. VIRI:

* Eric von Hippel, Susumu Ogawa, Jeroen P.J. De Jong, (2012), The Age of the Consumer-Innovator, MIT Sloan Management Review, 53 (1), (str.27-35)

* MIT Sloan management, Faculty&Research, Eric von Hippel (2012) URL: https://mitsloan.mit.edu/faculty/detail.php?in_spseqno=41272. Obiskano : 8.11.2012

* Kobe University Graduate School of Business Administration, Susumu Ogawa, URL:http://www.b.kobe-u.ac.jp/en/staff/ogawa.html. obiskano : 8.11.2012

* Ogawa, Susumu; Piller, Frank T.(2006) Reducing the Risks of New Product Development. MIT Sloan Management Review,47 ( 2), (str.65-71)

* Scholar Universe, Jeroen de Jong (2011), URL:http://www.scholaruniverse.com/profiles/people/E8EA5A9DAC1BA52B20CF4BB2CB7DC2F1?h=content:+(+Jeroen++de+Jong+). Obiskano: 8.11.2012

* Christos Tsinopoulos, Zu'bi Al-Zu'bi, (2012), Clockspeed effectiveness of lead users and product experts, International Journal of Operations & Production Management, 32 ( 9), (str.1097 – 1118)

* By Yun Mi Antorini, Albert M. Muñiz, Jr. and Tormod Askildsen ( 2012), Collaborating With Customer Communities: Lessons From the Lego Group, MIT Sloan Management Review, URL: http://sloanreview.mit.edu/the-magazine/2012-spring/53316/collaborating-with-customer-communities-lessons-from-the-lego-group/. Obiskano: 10.11.2012

* Mindstorms, Lego, (2009), URL: http://www.lego.com/en-us/createandshare/. Obiskano: 10.11.2012

* Imam idejo, (2012), URL: http://www.imamidejo.si/. Obiskano: 10.11.2012